Delovanje sodobnega pretočnega medija

Sodobna razlaga termina pretakanje (angl. streaming) se nanaša na vse primere, ko uporabnik predvaja digitalno avdio ali video vsebino na zaslonu ali v zvočniku svoje naprave prek interneta.

Po pomenu je to pravo nasprotje in alternativa prenašanju (angl. download), kjer je treba datoteko v celoti prenesti na napravo, preden si lahko vsebino ogledamo. Pretakanje je enkraten proces konstantnega dostavljanja vsebine, ki se prejema in predvaja simultano.

Datoteka je tako dostopna v nekem izbranem trenutku, ki je odvisen bodisi od ponudnika vsebine ali gledalca. Po drugi strani pa je namen prenašanja imeti datoteko vedno na voljo. Pretakanje kot proces, ki zagotavlja neprekinjen tok informacij, ne ponuja možnosti prenašanja. To je za ponudnike vsebin prednost, saj uporabniki vsebino težje shranijo in ilegalno distribuirajo.

Proces temelji na vseh tehnikah dostavljanja vsebine prek interneta, kjer se ta procesira in predvaja, še preden je sprejeta v popolnosti.

Poznamo dve ključni obliki pretočnega medija. To so spletni prenosi na zahtevo (angl. on-demand streaming) in spletni prenosi v živo (angl. live streaming). Spletni prenosi na zahtevo se nanašajo na vse vrste pretakanja, ko se datoteka predvaja, potem ko uporabnik sproži zahtevek. Pojem je označen kot prenašanje digitalne datoteke, medtem ko se ta predvaja. Prenesena datoteka se tako začasno shrani, ponovno predvajanje pa je zato zelo hitro. Datoteka, ki jo tako upravlja uporabnik, se samodejno zbriše ob koncu uporabe prenosa. Za obe obliki pa velja, da omogočata prenos in ogled vsebin v realnem času prek interneta.

To zagotavljajo tehnike kompresiranja datotek in vmesnega pomnjenja. Ko so datoteke v celoti prenesene in ogledane, niso več dostopne v spominu pomnilnika naprave uporabnika.