Faze izvedbe spletnega prenosa v živo

Faze izvedbe korakov spletnega prenosa v živo, zajem vsebine je prvi in najosnovnejši korak spletnega prenosa v živo. Pomeni temelj spletnega prenosa v živo, saj brez njega prenos ne bi bil mogoč.

Prenos obstaja zato, ker nekdo v času izvajanja te vsebine to tudi digitalizira in tako omogoča njen ogled končnim uporabnikom. Ta nekdo je ponudnik vsebine oz. strežnik, ki je odgovoren za ustvarjanje medijske vsebine.

Za ustvarjanje te vsebine potrebuje dva elementa, iz katerih izvira končna digitalizirana vsebina; video vir, kamor spadajo različne vrste digitalnih, spletnih in video kamer, ter avdio vir, različne vrste mikrofonov in digitalnih snemalnikov, ki zajemajo zvok, te pa so večkrat integrirani v naprave, ki zajemajo video vsebino.

Vsak postopek enkodiranja se začne na kodirni postaji. Gre preprosto za napravo, na kateri se poganja programska oprema, ki izvaja enkodiranje. To je postopek preoblikovanja in kompresije podatkovnih zapisov zajete vsebine v specifične formate, ki so ustrezni za spletni prenos v živo.

Kompresija se nanaša na stiskanje podatkov. Video je v osnovi zaporedje slik, predvajanih ena za drugo. Današnje video vsebine zaradi visoke kakovosti slike zahtevajo večjo pasovno širino omrežja in zavzamejo večjo količino prostora na disku.

Stiskanje je zajemanje vsebine v kompresirani format. Ti formati tudi pri nizki pasovni širini zagotavljajo dovolj kakovostno predvajanje spletnega prenosa v živo. Obenem tako omogočajo shranjevanje in prenašanje posredovanih podatkov. Stiskanje datotek temelji na kodekih, ki spremenijo snemano sliko v računalniško informacijo. Kodek je računalniški algoritem ali jezik, ki enkodira video vsebino.

Razlikujejo se glede na zahtevano kakovost, razpoložljivo zmogljivost shranjevanja in zahteve omrežja pri prenosu. Standardizirani kodeki, ki se uporabljajo za spletne prenose v živo, so H.262/MPEG-2 Part 2, MPEG-4 Part 2, H.263 in H.264/MPEG-4 AVC. Iz njih izhajajo formati datotek, ki omogočajo shranjevanje zajete vsebine. Podpirajo prenašanje enkodiranih podatkov kot celote.

Osnovni formati datotek pri spletnih prenosih v živo so označeni z datotečnimi priponami, to so nizi znakov na koncu imena datoteke, s katerimi je opredeljeno, v katerem programu je mogoče datoteko odpreti: .avi, .wmv, .asf, .flv, .swf, .mpeg, .mov, .rm, .ram, .mkv. Odjemalcu predvajanje omogoča enkoder, ki lahko deluje kot samostojen predvajalnik ali pa kot uporabniški vmesnik, ki je del spletnega brskalnika.

Enkoder je preprosto predvajalnik, ki z uporabo kodekov spremeni informacije, zajete z video in avdio virom, v ustrezne formate datotek, ki so primerni za spletni prenos v živo.