Ovire za podjetja
Dosedanje ugotovitve, da podjetja vse več uporabljajo obravnavani kanal trženja, kažejo na to, da si tržniki prizadevajo slediti sodobni potrošniški družbi in njenemu spreminjajočemu se načinu asimilacije.
Vseeno pa obravnavana oblika sporočanja ne velja za vedno ustrezno izbiro, saj moramo kot ekonomisti razumeti, da je navkljub vsem predstavljenim prednostim ta kanal za uporabnika. V našem primeru podjetje oz. gospodarska entiteta, zanimiv šele takrat, ko njegova uporaba poveča dobiček.
Trženje, kot del podjetja, je na koncu vselej poslovno usmerjeno, kakršnekoli koristi, ki jih prinaša nova trženjska možnost, tj. v našem primeru spletni prenos v živo, pa so le dodana vrednost kanala. Zatorej izhodišče strateške usmeritve podjetij v trženje prek spletnih prenosov v živo temelji na dejstvu, da bo izbrano orodje in z njem oblikovana strategija sčasoma pripeljala v povrnitev naložbe. Donosnost naložbe definira kot razmerje med dobičkom in oglaševalskimi stroški. Integracijske ovire, ki podjetjem že predhodno onemogočajo gladek vstop v izbrano okolje trženja, so v osnovi predvsem stroškovne in časovne narave.
Podjetja, ki imajo danes na voljo številne opcije za usmeritev trženja, ob vseh drugih že obstoječih stroških in časovnih omejitvah, s katerimi se soočajo, raje zanemarijo novo ponujeno možnost ter se tako odločijo za že ustaljene kanale, saj so vnaprej seznanjeni z njihovo uporabo in doprinosom.
Sklepamo lahko torej, da je nenaklonjenost obravnavani rešitvi v veliki meri plod dejavnika negotovosti, saj podjetja ne vedo, v kakšnih razsežnostih se tako trženje za njih splača, obenem pa so nepripravljeni prevzeti tveganje. Na podlagi tega je logično trditi, da se za spletne prenose v živo odločajo le podjetja, ki so o tej rešitvi in njeni koristi popolnoma prepričana. Anketa podjetja Brandlive.
Tako daje odgovore, ki prikazujejo triodstotni delež direktorjev, ki v tekočem letu verjetno ne bodo uporabili spletnih prenosov v živo za katero od namenskih področij podjetja.
Prav tako pa podatki študije podjetja Trusted Media Brands, nakazujejo odpor 17-odstotkov tržnikov, ti trdijo, da v storitve živih vsebin zagotovo ne bodo vlagali. Brandlive izpostavlja, da se k intenzivnemu usmerjanju sredstev v implementacijo obravnavanega kanala nagibajo predvsem velika podjetja (3.000 zaposlenih ali več), manjša pa so bolj zadržana.
To se navezuje na predpostavko inklinacije k ustaljenim kanalom, večja podjetja pa imajo po drugi strani zaradi večjega števila zaposlenih več možnosti, da izpeljejo in ustvarijo idealne vsebine za ciljno občinstvo, obenem pa jim njihov status v potrošniški družbi nalaga izdatnejšo mero odgovornosti pri ustvarjanju ustaljenih komunikacijskih poti s ciljnim občinstvom.
Neodvisna od velikosti podjetja pa so vprašanja, ki si jih morajo zastaviti vsi podjetniki in tržniki, ko sestavljajo ustrezno strategijo, potem ko se odločijo za spletne prenose v živo. Dileme so najpogostejše pri zasnovi vsebin, ki jih bo podjetje prenašalo, saj vzpostavitev željene povezave s potrošniki temelji na profesionalnem pristopu, ki mora vseskozi izražati urejenost in človečnost.
Tu se kaže pomembnost komponente zaposlenih, njihova fleksibilnost pa podjetju omogoča gladko tranzicijo v novo izbrano trženjsko strategijo. Neusposobljenost zaposlenih je tako primarna ovira, ki lahko že predčasno zaključi načrtovanje ter podjetju prepreči nadaljevanje trženja. V anketi za Brandlive podjetja izpostavljajo ključne dejavnike, ki so najpogostejši pri neizvajanju spletnih prenosov v živo. Ti so:
- nezadostna sredstva ali neskladje s stroškovnim proračunom;
- obstoj drugih prednostnih nalog ter nepoznavanje prinesenih koristi in prednosti;
- pomanjkanje časa za načrtovanje in zagovornikov rešitve znotraj podjetja;
- težave zaradi neznanja pri prepoznavanju in doseganju ciljnega občinstva;
- notranji management ne kaže pobude po prevzetju odgovornosti;
- problemi zaradi nerazumevanja začetnih korakov vpeljave;
- neodločenost glede izbire ustvarjane vsebine;
- varnost notranjih informacij in podrobnosti.