Tehnološka podlaga spletnega prenosa v živo
Tehnološka podlaga spletnega prenosa v živo Podatke je treba zajeti, jih digitalizirati, stisniti, po potrebi arhivirati ter na koncu poslati strežniku. Strežnik skupaj z enkoderjem in tokom informacij omogoča spletni prenos v živo. Uporaba protokolov omogoča dostavljanje vsebin, zajetih v ustrezne formate, medijskemu strežniku, končni uporabnik pa z medijskega strežnika vsebino prejema prav tako s pomočjo delujočih internetnih protokolov.
Pri procesu spletnega prenosa v živo lahko strežnik vsebino bodisi zahteva od enkoderja, ki jo tako pošlje, ali pa enkoder vsebino pošilja na IP-naslov odjemalca (PlayStream. Tako je pridobivanje informacij ponavadi hitrejše kot njihovo predvajanje. To povzroči nastanek dodatne informacije, ki zato ustvarja trenutni pomnilnik.
Trenutni pomnilnik izraža, kolikšno količino vsebine imamo še na voljo, medtem ko se še predvaja prejšnja vsebina. Zaradi potrebnega postopka pretvorbe zajetih informacij v ustrezen format za spletni prenos v živo se srečujemo s pojmom latenca. Gre za časovni interval, ki izraža razliko med dejansko izvedbo vsebine ter časom, ko končni gledalec vidi to vsebino.
Obstajajo štirje primarni predvajalniki spletnih prenosov v živo, ki vsak posebej podpirajo predvajanje specifičnih formatov datotek. To so Windows Media Player (.wmv, .asf), QuickTime (.mov), Adobe Flash (.flv, .swf) in RealPlayer (.rm, .ram). Strežnik spletnega prenosa v živo izvaja tudi komunikacijo s predvajalnikom uporabnika, in sicer določa optimalno kakovost in prenosno hitrost digitalne vsebine.
Učinkovito povezovanje računalnikov v omrežju omogoča CDN. To je mreža proxy strežnikov v številnih podatkovnih centrih po svetu, namen mreže pa je, da posameznemu obiskovalcu spletne strani le-to prikaže s strežnika, ki je njemu najbližji. S tem se spletna stran prikaže hitreje, kar pozitivno vpliva na izkušnjo na strani. Cilj je končnemu uporabniku dostaviti vsebino v visoki razpoložljivosti in zmogljivosti. Prenašanje podatkov v realnem času omogočajo protokoli.
Ti razdelijo datoteko na več manjših delov, ki jih nato enega za drugim pošljejo na določeno lokacijo, ki zahteva vsebino. V osnovi so protokoli formalni opisi sporočil za izmenjavo podatkov. Izražajo pravila, ki jih je treba spoštovati, da se lahko med seboj sporazumevajo računalniški sistemi v omrežju.
Obstaja več različnih metod dostavljanja spletnih prenosov v živo. Te so RTSP, RTMP, HTTP Live Streaming, Adobe HTTP Dynamic Streaming in Microsoft Smooth Streaming.